Najina turška pustolovščina: 81. DAN (Sanja)

Sobota; 30. 4. 2010

Po dolgem času so se najine poti z Anjo za nekaj dni razšle, tako da sem v oklepaju označila kdo je kaj napisal, da ne bo zmede. :)

Kot sem že zadnjič rekla, je Anja s svojimi starši odpeketala domov, da z njimi preživi zadnje dneve dopusta in se počasi pripravila na prihod Metoda in Eve. Ampak s Katko sva si rekle, da se morava ustavit v Konyi, ker bi bilo škoda zamudit to priložnost, že ki smo tako "blizu". :)

Torej naprej retrospektivni del - prihod v Konyo. Bila je 10 in nekaj zvečer, ko smo nabasane z nahrbniki pomahale avtobusu in naši družbi ter se optimistično odpravile na pot s preprostim ciljem - najdi poceni hotel. Hostli v Konyi ne obstajajo in bolj ali manj hitro smo ugotovile, da tudi hoteli v bližini avtobusne postaje ne. Pa tudi nobenega ni, ki bi znal angleško, tako da nismo nikogar mogle prašat za pot.

Potem pa se je pojavil vitez na belem konju (beri starejši suhcen možakar s simpatičnim nasmehom brez zob), ki nas je pobasal v dolmuš in naročil šoferju, da nas odpelje v center v en hotel. Na srečo nas je šofer takoj opozoril, da je ta hotel kar drag, tako da nanka nismo probavale sreče tam in smo se raje odpravile v en bližnji penzijon. In tu se šele zgodba začne. Predstavljajte si grozen, po čikih smrdeč penzjon in ne kaj prijaznega receptorja. Še posebej ni bil prijazen zato, ker je zahteval odločno preveč denarja, zato sva se s Katko brez pomisleka odločile, da sprovava srečo drugje. Ulice so bile čisto prazne - ko pri nas ob 3h zjutraj. Zato smo hitro zavile v najbližji hotel, ki je izgledal obetaven - število zvezdic ni bilo pretirano in ampak vseeno je izgledal kar lep.

In tako sva prišli v Sema Hotel, kjer so nama na začetku zasolili ceno - jabanđi (tujec po turško). Heh na srečo sem imela Katko, ki je ni strah barantat in sva iz 40 lir na noč prišle na 45 lir za dve noči skupaj z zajtrkom. Seveda zgodbic o revnih študentkah iz Slovenije in Češke, ki nujno rabita prenočišče ker jih je tako strah tavat v mraku raje ne bi ponavljala. ;) Bistvo je, da sva dobili ful lep hotel in da sva bili v samem središču Konye. Zdaj pa konec nakladanja pa k bolj pametnim zadevam. :)

Torej marsikateri Turk se je začudil, zakaj hočeva v Konyo. Baje da tam ni nič za videt. Ampak v bistvu je res lepo mestece in še vedno ful tradicionalno - velja za eno izmed bolj konzervativnih metropolitanskih mest v Turčiji. Nekoč je bila tudi znana kot "trdnjava Islama". To smo tudi same občutile na lastni koži - v delu mesta, kjer sva prebivali, sva bili edini brez rute na glavi in definitivno edini v kratkih rokavih in kot taki seveda glavna atrakcija. Vsi parki so bili vedno polni ljudi, toda na vsaki klopci lahko sedeli le moški ali ženske in ne-malokrat si opazil ljudi, ki so se vsedli na klopco in molili. Glede na to, da je Konya tako "močno" Islamsko mesto ima veliko mošej in s Katko sva skoraj vse obiskale. :)

Prva je bila na vrsti Sultan Selim Camii s ful lepim lustrom :)

Potem sva odšli do Mevlane. V Konyi je svoje zadnje dni dočakal Rumi, pesnik ki je iz Afganistana prišel v Konyo pri 20ih in je veliko bolj poznan kot ustanovitelj posebnega islamskega reda Mevlevi Sufi ali bolj znani vrteči se derviši. Sema (tako je tudi ime našemu hotelu) je ceramonija, ki predstavlja človekovo potovanje (miselno in srčno) do Perfekta. Derviš je med plesom povezava Alaha in zemlje, kar predstavlja njegova posebna drža rok - ena je obrnjena gor proti nebesom in druga proti tlem. Tudi oblačila imajo poseben pomen - derviš s posebnim pokrivalom (spomenik) in belim bolačilom (mrtvaški prt) predstavlja spoznanje resnice.

Mevlana

Derviš

Azizye Camii - to je prav posebna mošeja. 200 let potem ko so jo zgradili je zgorela in so jo nato obnovili z mešanico roccoco-baročnega ter otomanskega stila. Č mene prašaš je bolj zgledala podobna kakšni cerkvi kot mošeji. :)

Šerafeddin Camii

Načrti za potep:)

Pa še nekaj slikic s potepa:

V Konyi se staro in novo prepleta bolj kot kjerkoli drugje - vsaj tako se je meni zdelo. Skoraj vsaka ženska je bila pokrita, ampak je hkrati zgledala kot vsaka zaposlena moderna ženska oblečena po najnovejši modi in z mobitelom v roki. In med tako modernimi stavbami so se povsod skrivale stare otomanske hiše. In še nekaj me je čisto presenetilo - Konya je bila do zdaj najbolj čisto mesto! Nikjer drugje nismo videli toliko košev za smeti kot tu in očitno res pomagajo. ;)

Nostalgija ;)

Sahipata Camii - daleč najleša od vseh. Vsa v lesu in tako topla... definitivno moja najljubša :)

Potem sva se s Katko odločile, da je bilo dovolj hoje in mošej in muzjev (obiskale smo etnografskega in arheološkega) - glede na to, da smo zadnje dneve samo hodile, smo se odločile, da se bova umirile in Konyo bolj lenobno preiskale. :) Tako da smo šle na Aladdin Tapesi, kjer uživale v sončku, kavi, jagodah, simitih in na koncu še čokoladnem mleku ter se igrale potapljanje ladjic, dokler nas ni veter spodil proti hotelu.