90. DAN - od starega do novega

Nedelja, 9.5.2010

Tretji dan Istanbula nas je od Topkapi palače in Suleymaniye mošeje pripeljal na Trg Taksim in nakupovalni center Kanyon.

Najprej jutranji sprehod preko Galata mostu do Topkapi palače. Galata most se razteza čez Zlati Rog in ponuja pogled na Galata stolp, Suleymaniye in Novo mošejo, Topkapi palačo in na Azijski del:





Torej, najprej sprehod do Topkapija..tokrat uspešen. Moja orientacija ni zatajila, kar je predvem posledica tega, da sem natančno preučila zemljevid, kar se bo kasneje izkazalo za ne tako zaupljivo metodo. Po ulicah in uličicah smo kar hitro prispeli do Topkapija, ki sem ga že opisovala, zato bom to kar spustila...smo pa tokrat obiskali Harem, ki je za moje pojme najlepši del palače (zato pa je tud za plačat - 15TL). To je bil v Otomanskih časi predel palače, kjer so prebive mati sultana, hčerke in ženske sorodnice, pa seveda tudi druga izbrana dekleta. Običajno je harem pomenil prostor, kjer so bivale le ženske, v Topkapiju pa so tam živeli tudi fantje do 16 leta, ko so postali dovolj zreli in so lahko prevzeli administrativne naloge. Seveda pa je harem obiskoval tudi sultan. Harem je sestavljen iz okoli 200 soban in veliko dvorišč. Zadeva je kar lepo ohranjena in restavrirana, čeprov smo mi trije včasih dobil občutek, da so jo restavrirali precej šlampasto (trenutno mam problem najt bolj slovensko besedo :)). Še posebno sem bila navdušena nad kupolami, okni in ploščicami na stenah. Evo par slikic iz harema:

Pa še pogled  iz harema na stolpnice :) za Metoda...

Na prvem dvorišču palače:

V prvem dvorišču palače pa se nahaja tudi Aya Irena, ki sem si jo jst potiho želela ogledat, pa ni zgledala ravno, kot da obratuje. No sej sm zdej ugotovila zakaj...ker baje potrebuješ neko posebno dovoljenje...eh :( No od zunej je bla lepa:

Po najkrajši možni poti smo že vsi zmatrani in pregreti od sonca odpešačili do Süleymanije mošeje, ker so nam v Topkapiju povedal, da je odprta, ampak so se ušteli in nismo vidli njene notranjosti. Mošeja je bila zgrajena leta 1558 na ukaz Sultana Süleymana I, ker je želel zgraditi veličastnejšo mošejo od Aye Sofye, ki je bila takrat že mošeja. Süleymaniye camii je bila rojena pod precej nesrečno zvezdo in je bila trikrat uničena (v potresih in požarih). Sprva je bila znotraj modra, danes pa je baje rdeča. Jst tega ne morm potrdit :P So se pa znajdli in postavili nadomestno mošejo zraven ta prave in to v šotoru :)

Smo si pa na dvorišču mošeje ogledali dve grobnici: Süleymana I in njegove žene. Prva je seveda veliko lepša. Metod je imel dost ogledovanaj grobnic, ampak če prideš v Turčijo, se moraš navadit, da boš veliko v družbi mrtvih ljudi :)

Kot da še ni blo dost mučenja smo sfalili postajo na metroju (če se spomnite od prej, zemljevidi od istanbula so lahko precej zastareli, zato ni nujno da je končna postaja še vedno na istem mestu). V našem primeru smo šli do končne postaje, od koder bi lahko šli s tunelom do Trga Taksim, ampak se je končna postaja premaknila, tako da smo pešačili v hrib...čisto uničeni in šli v hostel, ker smo obupal :)

No na poti smo si ogledali še Dolmabahče mošejo in stolp z uro pri Dolmabahče palači:

Na vrhu hribčka pa Trg Taksim:

Po osvežitvi pa je blo na vrsti urresničevanje Metodovih želja - novi Istanbul. Na internetu smo našli nek zabaven šoping center in mel srečo, ker je metro peljal od Taksima direktno do tega centra. Bojo slikce povedale, če smo si tam kej kupl al ne:)

Do tega centra pelje popolnoma nov metro, ki je nam zgledal bolj kot vesoljska postaja kot železnica, sterilen in prostoren, ves kovinski in vesoljsko osvetljen:

Čeprov smo bli čist zgonjeni, smo mel še tolk energije, da smo zganjal traparije v hostlu. Je blo treba izkoristit zadnji dan:

Eva je malo prej obupala kot midva. Ker sva z Metodom hotla bit turška sva šla na nargile (vodno pipo), tokrat na pomarančno. Breskova je boljša :) ampak je bil zelo fajn ambient in natakar, ki se je non-stop pogovarjal z nama. Mislm da sva mu bla predvsem zanimiva, ker sva zgledala, kot da se zabavava. Vsi drugi turisti so bli bolj al manj otožni :) V glavne, vsak barček ma svojo živo glasbo in tud ta jo je mel, tako da se je celo najdla skupina razgretih turkov, ki so plesali in se zabavali, z njimi pa midva :) Pa previdno sva opazovala, kako delajo z nargilami, da delujejo tko fajn (doma ponavadi nismo imeli te sreče)...upejmo da sva dobro opazovala. Po kašni urci nargile sva bla že rahlo omotična, zato sva rajš nehala in se mal spočila, da sva lahko odpeketala domov:

Domov sva prišla čisto budna in sva zatavala še v barček našega hostla in zvrnila pivce :)

89. DAN - Sultanahmet

Sobota, 8.5.2010

Po še eni vožnji z IDO ladjico in vožnjo s skozi tunel (to je kot neja podzemna železnica v klanec). Taksim se namreč nahaja na hribčku, tako da bi bilo tovorjenje prtljage gor dokaj neprijetno, še posebno v taki vročini.

Lovljenje lepih trenutkov z ladjice :)

Tünel 

Naš hostel je bil nekje v zakotni ulici blizu Trga Taksim, sredi vsega dogajanja. Najprej sem mislila, da mi Taksim ne bo všeč, ker je znan po tem, da je poln ljudi (Ulica Istiklal), ampak je ful fajn in se je prijetno sprehajat po njem. Tud če je gneča, je še zmerej dost prostora, da se ne zdi zares pretirana. Ne vem, če sem že omenila, ampak meni je v Turčiji predvsem zelo všeč sprehajanje po cesti. Tud verjetnost, da te bo kdo povozu je zlo majhna, tako da se lahko mirno šetaš po krožišču in ob robu (to je dokaj širok pojem) ceste. No tud po Taksimu se sprehajaš po progi od tramvaja, tu pa tam pa se mimo pripelje še kak avto. Turški občutek je popoln...

Naš prvi dan Istanbula je pretežno obsegal Sultanahmet in največje znamenitosti, ki sem si jih ogledala že z mojo družino.

Seveda ni šlo brez Nove mošeje :) Najlepša, najlepša :) Pa brez Evinega nastavljanja objektivu :) Najlepša, najlepša :)

Po Anjini "zelo dobri orientaciji" (zatajila!) smo pristali na velikem bazaarju, čeprav je blo t mišljeno za konec :) Nismo se pustl premamit in smo hitro odpeketali stran...naša destinacija je bila namreč Aya Sofya. Za vstopnine lahko v Istanbulu zapraviš celo premoženje, zato se študentje lahko malo znajdemo. Mi Erasmusovci imamo muzejsko kartico, kot vsi turški študentje, potem se pa lahko malo švercahš. Eva je bila za dva dni Katka iz Češke :) Metod pa je hotu bit Sanja, pa mu ni ratalo. Smo pa imeli v rokavu še enga aduta. Študentje medicine v Bursi imajo zelo zabavno študentsko kartico...sprintano na papirju. Tako sva z Metodom priredila podatke na skenirani kartici in jo sprintala... s študentsko kartico lahko izdelaš muzejsko kartico. V Ayi Sofyi nam torej ni uspelo pocen prit skos, ker je bila gužva za muzejsko kartico odločno predolga, smo pa uspeli naslednji dan v Topkapi palači (vsega skup smo prišparal le 10TL, ampak vsak novčič se pozna :) za nas študente). Da ne boste mislil, da skos golfamo ;) samo kadar se nam splača :)

Torej Aya Sofya - deficit z našega prejšnjega izleta v Istanbul.Ta krščanska cerkev po imenu "Sveta modrost" je bila nekoč največja in najpomembnejša cerkev krščanstva, zgrajena med letoma 532 in 537 na ukaz bizantinskega cesarja Justinjana. Bila je center vzhodne ortodoxne Cerkve. Približno 900 let kasneje so jo Otomani spremenili v mošejo in ji dogradili 4 minarete. Oltarji in podobni premični objekti so bili odnešeni iz cerkve, dogradili pa so minbarLeta 1936 pa jo je Atatürk pretvoril v muzej. Ena njenih značilnosti je ogromna bizantinska kupola, poznana pa je tudi po številnih ohranjenih mozaikih. Ko je bila Aya Sofya preobražena v mošejo, so orekrili vse mozaike, ker se je v islamskem svetu  prepovedano prikazovanje ljudi in živali. Zaščitni sloj na mozikih pa je te dobro ohranil. Večina mozaikov ima zlato osnovo, prikazuje pa angele, svetnike, Devico Marijo, Jezusa...

Cerkev je res lepa in se splača odštet tistih 20TL, je pa dobra ideja da prideš zjutraj (kar velja za vse istanbulske znamenitosti), ker drugače se nabere velika množica ljudi in pol je mogoče malo manj čarobno doživetje. Vseeno pa je tale cerkvica nekaj posebnega.

Meni najbolj zanimiv motev iz Aye Sofye je bil pogled na Marijo z Jezusom in Alaha. Na spodnji slikci lahko vidte, kako je ta cerkev nekako združevala obe veri. Na levi mozaik Marije z Jezusom, na desni pa napis Alah :)

Treba se je blo slikat notr :) upanje, da bom na slikci zgledala bolš je pasdlo v vodo, ampak vseeno :)

Lihkar sm ugotovila, da bo ta objava dolga, ampak se bom potrudla bit zanimiva :) Torej po poceni kosilu (kebabu) smo zavili v šotor s 3D slikami iz Turčije. Tukaj je Metod izkazal svoje barantalske sposobnosti. Če bi bil dalj časa v Turčiji, bi verjetno kar pocen skos prišel :) Kupli smo ena 3D očala in lahko šli vsi noter (mogoče je Metod prodajalko očaral s svojim pogledom...ampak bolš da nism vidla)

Hipodrom si lahko na hitro ogledaš, ni kaj dosti za videt. Stoji pa čez cesto, nasproti Modre mošeje. Konstantinov hipodrom je  bil nekoč stadion z 100,000 sedeži, kjer so prirejali konjske dirke, cirkus in podobno zabavo. Ko so mesto zavzeli Otomani, je hipodrom padel v pozabo. Največje znamenitosti hipodroma so Egipčanski obelisk, Konstantinov stolp iz opek, kačji stolp (prevod verjetno ni najboljši) in 4 kipi konjev, ki se danes nahajajo v Benetkah. Vsi ti stolpički so luštni in fajn za pogledat, ampak meni osebno je bila bol všeč nemška fontana na robu hipodroma :) 

Egipčanski obelisk

Kačji stolp

Nemška fontana

Plava mošeja – again :) sej je lepa in veličastna, ampak gužva naredi vse tako medlo. V nasprotju z Novo mošejo, je ta precej manj sproščena. Vsekakor vzdušje v njej ni primerljivo z lepo arhitekturo. Tud Eva in Metod sta se strinjala, zato se nismo toliko ustavljali v njej.

Po glavni ulici, kjer vozi tramvaj smo šli do Velikega bazaarja, kjer smo se podili naokoli, ker je eva iskala rutke za trebušni ples. Jst sm bla pa preveč zbirčna in mi nobeni cekinčki niso dost lepo zvenel da bi kej kupla. Vsaj Eva je imela uspešen nakupovalni dan :) Jst sm si kupla samo tobak za mojo novo vodno pipo :) In sm najdla malino, tko da sm ful vesela…Sicer pa morš bit na bazaarju prpravljen na barantanje. Men to ne gre kej preveč od rok in mi tud ni fajn to počet, razen z določenimi zabavnimi prodajalci. Lahko pa naletiš na koga, ki mu je čisto vseeno, če ti ni všeč cena in se sploh ni pripravljen pogajat. Tako da, probat je treba, ampak men je še vedno bolj všeč kupovanje kjer ceno veš vnaprej. Če greš malo ven iz velikega bazarja kmalu prideš na ozke stranske ulice, ki so tudi tržnica, samo da se tam večinoma zadržujejo domačini. Tam lahko kupiš po precej nižjih cenah in običajno ni treba barantat, ker je že tako ful poceni. Pa še precej bolj prijazni trgovci, še posebej, če se skušaš pogovarjat v turščini :)

Bazar začimb je po mojem mnenju še večja turistična nategancija, kjer so cene že definirane in večinoma precej visoke. Velja isto – če se umakneš malo stran je zadeva precej bolj človeku prijazna in tud bolj domačna :) Pač treba je malo pogledat, kakšne stvari lahko dobiš ful poceni tudi na teh skomercializiranih bazarjih, drugo pa pač nabaviš nekje zunaj. Res pa vsekakor priporočam, da se navčite kakšno besedico po turško, ker to res spoštujejo in so veseli če znaš kej povedat. Z enim trgovcem na bazarju začim sem se pogovarjala pol v turščini in pol v angleščini in mi je v vrečko kar dodajal sladkarije :)

Naša večerja na cesti: riž in kumara :) In pa demonstracije, ki smo jih srečal na Istiklarju... pa še sončni zahod s pogledom na Evropski del Istanbula:

Še pogled na  Galata Tower. Ni blo časa it gor, pa tud razglede smo vidl iz parih drugih točk. Ta stolp je bil zgrajen leta 1349, visok pa je 36 metrov.

Še ena znamenitost na Taksimu pa je Cerkev Sv. Anotonija. Njen arhitekt italjanskega porekla je dal cerkvi njen neo-gotski stil. Danes je to največja Istanbulska cerkev, vodijo pa jo Italijanski duhovniki:

Še ni konca dnevu…zvečer je v Taksimu obvezna pijača, no obvezno je tudi ponočevanje, ampak za to smo bli preveč utrujeni. Mi smo se usedli v en lokalček, ki je imel zuni le eno mizo, pri sosedu pa je blo polno. In ker nam niso in niso hotl postrešt, smo se ob prvi priliki presedli h konkurenci. In naročili velik vrček piva :) Zgodba pa je postajala še bolj zabavna. Prišla sta dva tipa, ki sta se hotla usest, zato jima je kelnar prinesel mizo in stola, ampak lokal je bil že tako čisto poln, no pol smo bli pa sardelice :)

Zabava na Taksimu se ne konča ravno hitro. Ponoči sem se zbudila in mislila, da je ura 2, ker je še vse razbijalo in pelo, ampak sm ugotovila, da je bila že 5 in še najmanj pol ure so razbijali. Takole je zelo blizu našga hostla DJ igral kar na sredi ceste na tovornjaku: