Zadnji dan smo obiskale Antikabir - ogromno, ma res ogromno grobnico Atatürka, ki vsebuje tudi muzej z darili, ki jih je Atatürk prejel in njegovimi osebnimi stvarmi, npr. oblačili, set za britje, itd, muzej vojne neodvisnosti. Vsaka provinca Turčije je za njegovo izgradnjo podarila zanje značilne kamne.
Maketa Antikabirja
Menjava straže
Nekaj slikic Antikabirja
Pogled na grobnico
Pred vhodom v grobnico
Ankara ... ja lepa je, ampak na žalost nismo veliko videle. Baje da je to, kar smo videle vse, ampak verjamem, da bi z Anjo sigurno še kaj lepega izbrskale. :)
Toast s štirimi koščki salame - zelo smo se najdele. :) To je bil najbolj bogi obrok ki smo ga dobile v Turčji - Ankara očitno privlači slabe stvari, saj nam je veliko ljudi reklo, da ne marajo Ankare, ker imajo nanjo slabe spomine.
No... to je bilo to. Po več kot treh urah pisanja si zaslužim malo odmora, potem pa pisat za fax, če hočemo spet pohajat čez vikend. :)
Zjutraj nas je pričakal zelo obilen in super dober zajtrk in počutile smo se kot del zelo velike in raznolike družine - 8 ljudi, 4 države in 3 jeziki. Lahko si predstavljate kakšna zmešnjava je bila. :) Na žalost nam jih ni uspelo ujeti na nobeni slikici, tako da vam nobenega ne moremo predstaviti. Lahko pa vam pokažemo še nekaj delčkov njihove zelo lepe hiške.
Katka v jedilnici
Dnevna soba
Takoj po zajtrku smo odšle v muzej Anatolijskih civilizacij, v katerem so razstavljeni eksponanti od paleolitske dobe (za vedoželjne - trajala je od 2 miljonov let nazaj do 10 tisoč let nazaj - par let gor ali dol ;)) naprej.
Čatalhöyük hiša - hišica, ki jo vidiste na slike, je le ena izmed mnogih, ki so jih našli v Čatalhöyüku (blizu mesta Konya) in sodijo nekje med 6800 in 5700 pr.n.št. Te hiše niso imele temeljev in so se držale ene druge okoli dvorišča, kar je pa najbolj zabavno - vhod je bil skozi streho. Imele so veliko dnevno sobo, shrambo in kuhnijo - res napredno, bile pa so celo dekorirane - stenske slikarije in bikove glave.
Ljudje iz Čatalhöyüka so svojce pokopavali kar v lastni hiši - otroke so pokopali kar na sredi sobe, odrasle pa pod klopcam.
Kip boginje matere (ali nekaj v tem smislu). Tukaj predstavlja žensko v pozni nosečnosti, včasih pa je predstavljena tudi kot mlado dekle ali starejša ženska.
Alacahöyük - Tu smo že v bronasti dobi. To je bronast simobol, ki so ga uporabljali med ceramonijami. Vodič nam je razložil, da je to bila nekakšna zastava tedanjega časa - vsaka bolj pomembna družina je imela svojo.
Vaza v obliki vola iz 16. stoletja pr.n.št - vola simbolizirata Boga Nevihte. Vanju so nalivali pijačo, ki so jo uporabljali za obredne namene.
No to je bilo o tem muzeju vse. Obiskale smo še enega - Čengelhan Rahmi M. Koč Museum, ki je v bistvu privatni muzej. V Turčiji sta dve zelo bogati družini - Koč in še ena, katere ime sem pozabila, ki strastno zbirata (no verjetno imata koga najetega) starine ali kakšne posebne predmete s kulturno vrednostjo - npr. stara kolesa, motorje, igračke, telefone, prve računalnike, oblačila Atatürka, itd. Nato obnovita stare hiše in v njih postavita muzeje s temi predmeti.
Pred tem pa smo v tem muzeju tudi kosile. Mmm - hrana je bila super dobra in v super lepem ambientu. :)
Dagmar in Katka med čakanjem na kosilo
Pa še nekaj slikic iz muzeja:
1. Oddelek z igračkami
Muzikanje :) in Spalni vagon skupaj s kuhinjo in WC-jem
Vhod v stari del Ankare - Ulus
Ulice starega dela mesta in hiške, ki se niso veliko spremenile zadnjih 100 let.
Ful lepa hiška s tisoč in enim lesenim balkončkom
Tukaj lahko res opazimo, da se niso veliko spreminjale - predvsem pa popravljale ;)
Ankara kalesi - obzidje iz 9. st. Sprehod po obzidju ni za vrtoglave, ampak Anja in Sanja sta si upali in posneli nekaj slikic za dokaz :)
Ena "gasilska" na obzidju
Ritke jelenčkov. To smo videle v muzeju, ampak v precej manjši obliki. :)
Prejšnji teden smo ugotovile, da mamo en dan fraj - luksuz. :) Tako da smo morale narediti plan, kam bi lahko šle - kar niti ni bilo tako lahko, ker je v Turčiji ogromo lepih kotičkov. No tokrat je na vrsto prišla Ankara.
Na postaji, ko smo nestrpno čakale avtobus (in se basale s simotom - z Anjo sva se odločili, da bova odprli pekarno s simiti, sej veste, ekologov je vedno preveč ;)).
Do Ankare smo se vozile skoraj 6 ur, kar pa ni bil hud problem. Če gledaš risanke/ filme na lastnem mini tv in nestrpno čakaš na kakšno turško besedo, ki jo razumeš, čas mine kar hitro. :) Še posebej, ker so nas razvajali s prigrizki in čajem/ kavo/ sokom/ pepsi in vodo - skoraj vse kar ti srce poželi.
Postrežba na busu
Seveda smo vseskozi pogledovale skozi okno in tu pa tam poskušale narediti kakšno sliko, da boste videli, da je Turčija res lepa. Res smo bile presenečene, ker je bilo vse zeleno in drevesa tu že cvetijo. Tu pa tam so na plan pokukale stare hišice, ampak na žalost jih je veliko zapuščenih in propadajo.
Nekaj pogledov skozi okno:
Turški "Ayers rock - Uluru"
Takoj ko smo prišle v Ankaro nas je Dagmar (naša gostiteljica) peljala na baklavo. Sicer ni nobena posebno navdušena nad baklavo, ampak moramo priznati, da je bila ta najboljša, kar smo jih jedle v Tučiji. Ampak "Slovenska" še vedno zmaga. :)
Najina sobica v Ankari
Po super večerji (juhu končno smo jedle krompirčka iz pečice - niti se nisem zavedala, koliko sem ga že pogrešala), smo se počasi odpravile spat. Pred tem smo pa morale narediti še nekaj slikic, da vam pokažemo, kako lepo smo bile nastanjene.
uf, mislim da morava malo za nazaj nadoknadit :) ne smete preveč zamert, ker sva zakopane v delo..tko da nič ne zabušavava...tole pisanje je trenutno samo sprostitev med pisanjem tisoč in ene seminarske naloge.
Torej Erasmusovci smo se že skoraj popolnoma izselili iz študentskega doma,med njimi tudi slovaška fanta, ki sta nas povabila na slovaško večerjo v novo stanovanje.
Spet o hrani...mam občutek, da vedno piševa samo o dobrotah, ki jih tukaj kuhamo oz. eni jih bolj jemo kot kuhamo :D
Kuhar Matej
Bramborake - krompirjevi polpetki s česnom. Sprednji polpetek je bil narejen posebej za Sanjo in njeno ljubezen do česna :P
Maščoba - Matej očitno še ni nikoli pomagal svoji mami kot je delala bramborake in pod njih ni dal papirnatih robčkov, zato sta morali mastnno situacijo rešiti kar Sanja in Katka - z WC papirjem :)
Gulaš ali po naše golaž - tale krompirjev golaž je bil pa še zame zelo zelo pekoč, ampak naslednji dan na srečo ni bilo nobenih posebnosti na stranišču.
Gostje - od leve proti desni: Tolga, Petra, Matej, , < unknown name>, < unknown name>, Evy
Saz ali baglama - američani prevedejo to kar kot turška kitara. Zvok je prej podoben tamburici ali mandolini kot pa kitari. Zalo lep zvok + fantje so se še potrudili in zapeli zraven, tako da je bilo vzdušje tapravo :)
