80. DAN - 3. dan v Kapadokyi - še en dan potepanja

Četrtek, 29. 4. 2010

No za tretji in zadnji dan smo se odločili, da se bomo kar sami eno malo sprehodili po Kapadokyi. Z Anjo in Dragico smo bile zelo pridne in se zbudile že nekaj čez pet, ker smo hotele doživet sončni vzhod v Kapadokyi in vzlet balonov. Oboje naj bi bilo nekaj veličastnega. Hm... no sej je bilo lepo, ampak kaj ko nam so megla in oblaki preprečili sončku, da bi se nam prikazal. Baloni pa so kljub hudemu mrazu (ne bi hotela biti na mestu potnikov) počasi en za drugim zapuščali trdna tla :)




Čakajoč Godota ;)






Baloni nad Göreme


Potem pa je bil na vrsti muzej na prostem. In na poti do tam nas je spet marsikaj premamilo - v Kapadokyi ti radovednost ne pride prav, ker je toliko skritih kotičkov, kamor moraš vtaknit svoj nos. :)





Ena skupinska fotografija pri drevesu z lonci in pri drevesu želja (desno - veje, ki izgledajo polne WC papirja ;)) Tudi vsak izmed nas je dodal svojo željo - malo za hec, malo za res :)




En simpatičen kužek. Ne vem če smo že omenile 1000 in enega psa na turških ulicah. Zapuščeni kužki, ki osamljeno tavajo okoli. Niso agresivni in vedno te gledajo s tako žalostnimi učkami, da se ti prav zasmilijo. Še posebej ko vidiš otroke, ki jih obmetavajo s kamni ali brcajo. Žalostno :(


No pa na bolj zgodovinsko tematiko. :) V muzejo smo se spet potikali po niti ne vem točno kolikih cerkvah, kuhinjah, jedilnicah in prostorčkom za katere bi z malce domišljije lahko rekel, da so bile sobe. Muzej je res lep in je bil poln turistov. Če si pustil, da te to moti, ni bilo dobro. Če pa si se odločil, da boš opazoval tako različne obraze in celega sveta - Italije, Španije, Indije, Malezije, Kitajske, ... in gledal kako se vsak drugače odziva, je bilo super. :)







Katka v jedilnici




To so freske iz Temne cerkve - najbolje ohranjene cerkve v Kapadokyi. Ta cerkev je posebna, ker so ohranjeni vsi obrazi. V večini drugih so obrazi uničeni ali pa vsaj oči. To pa zato, ker potem, ko so kristjani zapustili to zemljo, so sem prišli muslimani. Ampak tega niso naredili zaradi objestnosti ali česa drugega - tudi oni spoštujejo Marijo in Jezusa in preroke. Problem je bil, ker se v islamu ne sme risati obrazov. Poleg tega pa v njih še vedno obstaja starodavno praznoverje povezano z zlobnim očesom, ki ti prinaša nesrečo. Ampak moram priznat, da je bilo tudi meni neugodno v tej cerkvi. Toliko oči vse okoli mene, ki dobesedno zrejo vate... Hm... ni bil lep občutek.








Kuhinja - po vsej verjetnosti. V kuhinjah so ponavadi imeli "izdolbena" ognjišča in na stropu lahko opaziš črne sledove dima. Hm... ne bi bila rada kuharica v tistih časih. :)







Freske iz ene starejše cerkve. Do 2. st. našega štetja je bila v Kapadokyi ustanovljena že velika krščanska družba in v 3. st. je postala živahno središče kršanske aktivnosti. Göreme je bil v letih 300 do 1200 n.št. samostanski center in ravno tu se je začel verouk. Takrat ljudje niso znali brati in zidovi cerkva so bili v bistvu knjige, ki so pripovedovale zgodbe iz Svetega pisma predvsem tiste, ki zadevajo Jezusovo življenje od rojstva pa vse do križanja. Toda kakor lahko vidiste na zgornji sliki tudi kristjani na začetku niso smeli risati podob, toda simboli so prikazovali iste zgodbe kot so jih podobe kasneje (prejšnje slikice iz Temne cerkve). Šele kasneje so začele rasti cerkve tudi po drugih bolj odmaknjenih kotičkih Kapadokye (npr. v Ihlari)

Tokali cerkev - največja cerkev v regiji. V vodiču po Kapadokiji piše, da je zgrajena iz stare cerkve z eno ladjo, nove cerkve, cerkve pod staro cerkvijo in kapele. Kam spada tista cerkev pod staro cerkvijo, nimam pojma, ker je ta podatek (nenamerno) zamolčan :) Nič nenavadnega za Turke, ki vedno pozabijo omenit najbolj bistvene podatke (kot npr. kdaj se dobiš, kje se dobiš, ali kaj podobnega).

In nazadnje nas je pot peljala v grad Učhisar. Učhisar je bil postavljen na najvišji točki te regije. Ker je bil tako priljubljeno prostor za si ustvari dom, je število prebivalcev hitro naraščalo. Toda kmalu je bila nevarnost erozije tako velika, da se je veliko ljudi moralo odseliti. Pogled iz vrha je bil več kot lep - noben se ni mogel odločiti, kateri del mu je najlepši. Slikice pa bojo največ povedale:


No... zvečer pa se je končalo naše skupno romanje po Istanbulu in Kapadokyi. Anja in njena družina so morali domov (v Burso :) ), ker jih je čakal le en dan počitka (kakor poznam Anjo, počitka ni bilo ;) ) in potem dolga pot domov.

Katko in mene pa je čakal še kratek izlet v Konyo, več o tem pa drugič :)