88. DAN - v pričakovanju Istanbula

Petek, 7.5.2010

Končno je prišel dan, ko je Metod dočakal Istanbul. Poleg tega, da je prišel obikat mene :) je bil to cilj njegovega izleta v Turčijo. S Sanjo sva imeli svojo prvo predstavitev na faksu v Turčiji. Prej sva samo ždele za računalnikom in si kvarile oči z pisanjem 1001 seminarske naloge (tako da vas opomnim, da tukaj ni vse samo uživancija, ampak tud trdo delo ;)). Tako sta morala Metod in Eva na vročini čakati, da se najino mučenje konča. Vmes sta seveda imela čas, da sta probala par turških specialitet :) Mislim, da je prva, v katero se zaletiš v Turčiji, njihova hrana. To ste verjetno iz najinih blogov že dojel. Tukej brez hrane pač ne gre :) Baje da je Sanjin prijatelj v Turčiji shujšal za dogledno količino kilogramov - ga zelo spoštujem. Tukaj se morš kar fajn pazit, da ne grejo kilogramčki gor...

Malo sem zašla :) Po najini mikrobiologiji smo se odpeljali do Mudanye, kjer lahko z ladjico precej hitreje kot z avtobusom prideš v Istanbul. Ladjica nas je zelo presenetila, ker je kot nekakšno hudo in fensi letalo. Bojo slikce več povedale...

Med potjo smo vsi lepo pančkali, eni bolj drugi manj. Eva se je znajdla in dala glavo na mizo, nakar se ji je pridružil še njej levi sosed (ki po njenih besedah ni nič kaj lepo dišal), za njim pa še njena desna soseda :)

Ladjica iz Mudanye pristane v Yenikapiju, kjer se odpre čudovit pogled na Modro mošejo:

Od Yenikapija smo morali z vso prtljago pešačiti do najbližjega tramvaja (postaja Aksaray), nato pa mimo vseh največjih znamenitosti Istanbula (Aye Sofye, Modre mošeje, Topkapi palače, Bazaarja...) do pristanišča Eminönü, kjer smo se odzibali do Kadiköya, kjer smo se dobili s Pavlino (ki nas je že enkrat vodila po Istanbulu). 

Tramvaj - ne vem, če je dobro vidno, ampak tale tramvaj je bil do fula napolnjen. Naš na srečo ni bil tak, je pa velika verjetnost, da v Istanbulu kaj takega doživiš :) Ampak tud take izkušnje so potrebne :P

Pavlina nas je peljala na večerjo glavno ulico v Kadiköyu. V petek zvečer je bila polno nabita. Mladi so posedali po luštnih lokalčkih na ozkih uličicah. Z vseh strani glasba in pogovor. Precej zabavno. Moram pa omenit, da sta se Eva in Metod na Azijskem delu (Kadiköyu) počutila malo ogrožena. Popolnoma v nasprotju z mano. Meni se je Evropski del, zdel precej bolj nevaren. Ampak to je verjetno posledica tega, da sem navajena Turčije. Če bi pri nas zagledala takšne ulice kot tukaj, bi bla verjetno tud bolj prestrašena. V Evropskem delu pa nikoli ne veš, ker je polno turistov, je tud več možnosti, da lopovi kaj zaslužijo. V splošnem pa v Turčiji s sanjo nisva doživeli kakšnih podobnih neprijetnosti - trkam po lesu. Kar se tiče tuje lastnine so turki mnogo bolj pazljivi in spoštljivi. Ko je najina prijateljica Gülsüm v trgovini po nesreči vzela par banan in jih pozabila plačat, se je vrnila nazaj. Tega v Sloveniji verjetno noben ne bi naredil.

Spet zašla...torej Kadiköy. Ta predel mesta je poln prijetnih gostilnic, lokalčkov in trgovinic. Škoda ker smo mi trije imeli čas le en večer za potep okoli, morda pa drugič...

Večerja - Metod je seveda moral še enkrat "sprobat" EFES, midve s Pavlino pa turško vino. Imena se sicer ne spomnem, je pa blo ful dobro. Baje, da je v turških gostilnah težko dobit dobro vino (ne pijem toliko da bi vedla), ampak za tole se je splačalo odštet 9TL :) Ker sem jedla le solato, sem se domov vračala v rahli omotičnosti... Aja, domov...domov pomeni Pavlinino stanovanje, ampak zame je vse doma :) Prvo noč smo spali pri Pavlini in tako imeli izgovor, da jo obiščemo, naslednji dve noči pa smo preživeli v Taksimu, o čemer pa malce kasneje :)