Najina turška pustolovščina: 90. DAN

Nedelja, 9.5.2010

Tretji dan Istanbula nas je od Topkapi palače in Suleymaniye mošeje pripeljal na Trg Taksim in nakupovalni center Kanyon.

Najprej jutranji sprehod preko Galata mostu do Topkapi palače. Galata most se razteza čez Zlati Rog in ponuja pogled na Galata stolp, Suleymaniye in Novo mošejo, Topkapi palačo in na Azijski del:

Torej, najprej sprehod do Topkapija..tokrat uspešen. Moja orientacija ni zatajila, kar je predvem posledica tega, da sem natančno preučila zemljevid, kar se bo kasneje izkazalo za ne tako zaupljivo metodo. Po ulicah in uličicah smo kar hitro prispeli do Topkapija, ki sem ga že opisovala, zato bom to kar spustila...smo pa tokrat obiskali Harem, ki je za moje pojme najlepši del palače (zato pa je tud za plačat - 15TL). To je bil v Otomanskih časi predel palače, kjer so prebive mati sultana, hčerke in ženske sorodnice, pa seveda tudi druga izbrana dekleta. Običajno je harem pomenil prostor, kjer so bivale le ženske, v Topkapiju pa so tam živeli tudi fantje do 16 leta, ko so postali dovolj zreli in so lahko prevzeli administrativne naloge. Seveda pa je harem obiskoval tudi sultan. Harem je sestavljen iz okoli 200 soban in veliko dvorišč. Zadeva je kar lepo ohranjena in restavrirana, čeprov smo mi trije včasih dobil občutek, da so jo restavrirali precej šlampasto (trenutno mam problem najt bolj slovensko besedo :)). Še posebno sem bila navdušena nad kupolami, okni in ploščicami na stenah. Evo par slikic iz harema:

Pa še pogled iz harema na stolpnice :) za Metoda...

Na prvem dvorišču palače:

V prvem dvorišču palače pa se nahaja tudi Aya Irena, ki sem si jo jst potiho želela ogledat, pa ni zgledala ravno, kot da obratuje. No sej sm zdej ugotovila zakaj...ker baje potrebuješ neko posebno dovoljenje...eh :( No od zunej je bla lepa:

Po najkrajši možni poti smo že vsi zmatrani in pregreti od sonca odpešačili do Süleymanije mošeje, ker so nam v Topkapiju povedal, da je odprta, ampak so se ušteli in nismo vidli njene notranjosti. Mošeja je bila zgrajena leta 1558 na ukaz Sultana Süleymana I, ker je želel zgraditi veličastnejšo mošejo od Aye Sofye, ki je bila takrat že mošeja. Süleymaniye camii je bila rojena pod precej nesrečno zvezdo in je bila trikrat uničena (v potresih in požarih). Sprva je bila znotraj modra, danes pa je baje rdeča. Jst tega ne morm potrdit :P So se pa znajdli in postavili nadomestno mošejo zraven ta prave in to v šotoru :)

Smo si pa na dvorišču mošeje ogledali dve grobnici: Süleymana I in njegove žene. Prva je seveda veliko lepša. Metod je imel dost ogledovanaj grobnic, ampak če prideš v Turčijo, se moraš navadit, da boš veliko v družbi mrtvih ljudi :)

Kot da še ni blo dost mučenja smo sfalili postajo na metroju (če se spomnite od prej, zemljevidi od istanbula so lahko precej zastareli, zato ni nujno da je končna postaja še vedno na istem mestu). V našem primeru smo šli do končne postaje, od koder bi lahko šli s tunelom do Trga Taksim, ampak se je končna postaja premaknila, tako da smo pešačili v hrib...čisto uničeni in šli v hostel, ker smo obupal :)

No na poti smo si ogledali še Dolmabahče mošejo in stolp z uro pri Dolmabahče palači:

Na vrhu hribčka pa Trg Taksim:

Po osvežitvi pa je blo na vrsti urresničevanje Metodovih želja - novi Istanbul. Na internetu smo našli nek zabaven šoping center in mel srečo, ker je metro peljal od Taksima direktno do tega centra. Bojo slikce povedale, če smo si tam kej kupl al ne:)

Do tega centra pelje popolnoma nov metro, ki je nam zgledal bolj kot vesoljska postaja kot železnica, sterilen in prostoren, ves kovinski in vesoljsko osvetljen:

Čeprov smo bli čist zgonjeni, smo mel še tolk energije, da smo zganjal traparije v hostlu. Je blo treba izkoristit zadnji dan:

Eva je malo prej obupala kot midva. Ker sva z Metodom hotla bit turška sva šla na nargile (vodno pipo), tokrat na pomarančno. Breskova je boljša :) ampak je bil zelo fajn ambient in natakar, ki se je non-stop pogovarjal z nama. Mislm da sva mu bla predvsem zanimiva, ker sva zgledala, kot da se zabavava. Vsi drugi turisti so bli bolj al manj otožni :) V glavne, vsak barček ma svojo živo glasbo in tud ta jo je mel, tako da se je celo najdla skupina razgretih turkov, ki so plesali in se zabavali, z njimi pa midva :) Pa previdno sva opazovala, kako delajo z nargilami, da delujejo tko fajn (doma ponavadi nismo imeli te sreče)...upejmo da sva dobro opazovala. Po kašni urci nargile sva bla že rahlo omotična, zato sva rajš nehala in se mal spočila, da sva lahko odpeketala domov: