1. DAN V TURČIJI

Torek; 9.2.2010

OK, tukaj smo. Sicer malce zamujamo z objavami, glede na to, da smo že tri dni tu in da smo marsikaj že doživele. Ampak bomo lepo vse od začetka napisale, če se bo komu slučajno dalo brat. :) V bistvu se vam mora dat brat, ker se samo za vas res trudimo. A ja, moram vas še opozorit, da če bo kaj čudno napisano, nisem kriva jaz ampak to, da imamo premalo prakse s slovenščino. Z Anjo že zdaj sproti pozabljava govorit slovensko, kaj bo šele čez 4 mesece. How do you say this in Slovenian language? Bu, I don't remeber. :)

Odhod na carino na Brniku :)

No zdaj pa zares. Torej kje začet? Mogoče na letališču, kjer smo ugotovile, da nikakor ne smeš spustit torbe iz rok (punci, ki šla z nami so že v Sloveniji ukradli denarnico - očitno se to ne dogaja le v filmih!) in ne smeš it na kavo - seveda razen če si res obupan ali če imaš preveč denarja. :D

Iz letališča smo šle na metro, kjer smo s strahom opazovale ljudi okoli sebe. Ti temni obrazi, te črne oči in grdi pogledi. Ajoj...vsi bi lahko igrali v kakšnih mafijskih filmih. Ampak že takoj smo ugotovili, da so vsi zelo, zelo prijazni. Čeprav skoraj noben ne zna angleško ti pomagajo, če ne gre drugače (in ponavadi res ne gre) te kar peljejo tja, kamor hočeš prit (kar jim poveš z rokami, nogami ali pa napišeš ime na listek in jim ga pomoliš pod nos). Mislim, da smo samo polni predsodkov in da ni pravega straha. Niso nič bolj drugačni od nas - črne ovce se najdejo povsod.

Moramo omeniti tudi fensi šmensi avtobuse, ki nas je popeljal iz Istanbula v Burso. Alora, na vsakem sedežu imajo mini TV, kjer lahko igraš tudi igrice. Ugotovile smo da celo obstaja "bus-stevard", ki najprej vsakemu prinese slušalke in potem kroži okoli z lončki (dobesedno - so taki kot za jogurt) vode. Še večje presenečenje je bilo, ko smo ga videli z vozičkom polnim nekih paketkov in termovk. Zelo hitro smo bile založene s čajem/kavo in marmorni kolačem, ki je bil res super. No mogoče je bil tako super, ker smo bile res lačne, kar pa ni važno. :) Seveda je to vse, kakor ste verjetno opazili, zelo podobno našim avtobusom. :)















TV :)

Slušalke za TV
















Malica na busu :P njami


Na postajo nas je prišla iskat naša nova sošolka Gulsum, nas sprejela z nasmehom, poljubčkala in iz rok vzela prtljago, da bi nam jo pomagala nosit (sem že omenila, da so res prijazni???). Skupaj smo šle v kampus, kjer nas je koordinatorka povabila na kosilo - smo bile priviligirane in smo jedle v učiteljski jedilnici.


Po kosilu nas je čakalo tisto česar smo se najbolj bale - ogled naših sob. Bojo sploh imele postelje? Kaj pa ščurki in podobna golazen? No nič od tega ni bilo res. Sigurno se kje skrivajo kakšne bakterije, ampak glede na to, da jih ne vidimo nas ne skrbijo. :) Imamo super sobico (ki zgleda ogromna v primerjavi z uno v dijaškem domu) - vsaka svojo omaro, police, mizico in nočno omarco. A ja tudi postelja je not. :) Imamo samo nekaj pripomb: ni tople vode (ups - še dobro da imam "ponekod" obloge, da ne bom zmrznila;) ) in nimamo nič stvari v kuhnji - nanka ene žlice!















Anjin del sobe - še nerazmetan

Kuhinja, ki jo je treba še dobro spucati!!

Moj del sobe - v rahlem razsulu :)

Kopalnica, ki ima radiator 2 metra nad tlemi :P

Najina mini večerja - brez pribora, krožnika in česarkoli drugega :S

Ajoj, napisala sem že cel roman in mislim da bi bilo dobro končat, ker če ne res ne bo noben nanka vrgu uč na to kar smo napisale. :) No saj v bistvu ni več nič za povedat. Glede na to, da smo noč preživele na letališču in smo spale le kakšno urco na avtobusu, smo se že ob 9h vrgle na posteljo in čez sekundo zaspale ko ubite. E ja, še dobro da smo mlade in polne energije.

Uživajte, ker mi sigurno bomo :)